V človeški biti je, da ljudje posameznika, kije v nekem obdobju aktivno sooblikoval čas in vkaterega projicirajo svoja pričakovanja, hitro in še prehitro obtožijo za svoje neuspehe. Upe in pričakovanja zamenjajo zabes in prekipela čustva. Se posebej, ker se številnim zdi, da se je v teh 20 letih slovenska država spremenila v blaten kaos, in ker hitro pozabljamo predvsem slabe stvari, se celo zdi, da smo v prej šnji državi lepše in bolje živeli. Tako nibrez soli to, kar mi je ob kavi zadnjič rekel Tine Hribar, danam Slovenci vresnicizamerijo, da smo jih potisnili v osamosvojitev, in da so Demosove stranke zato izgubile prve volitve po nastanku samostojne države. Seveda je to samo eden od razlogov, domišljavo in naduto bi bilo, če bi mislil, daje zgolj to razlog za poskus mojega medijskega uboja in politično represivnega obračuna z menoj. Fronta politike proti direktorjem Drugi pomemben razlog je politika kot taka. Sam mehanizem slovenske oblasti. Ko razmišljam, kaj je glavna stična točka vseh slovenskih političnih strank, ni težko ugotoviti, daje to iskreno in skupno sovraštvo, enotna fronta vseh - proti direktorjem. Toje nekakšna slovenska oblika španske Nacionalne fronte, tu ni razlike med vlado in opozicijo, ne zdajšnjo in ne prejšnjo. Tukaj si podajata roke ljudstvo in politika. Če slovenski politik ne ve, kaj bi pametnega rekel, kar je zadnje čase kronično- akuten pojav, potem ga popade togotna pravičniška jeza nad direktorji, ki »sirom in počez« kradejo in so krivi vsega slabega. Ljudstvo se vedno v deliriju odzove: »Res je ! « Tisti najbolj pogumni zavpijejo: »Postavite jih pred zid, na Dob z njimi!« Intelektualni togotneži pa pristavijo: »Mao Cetung je bankirje, direktorje nagnal poleti vsaj na riževa polja delat, tukaj ►► Slovenci smo pravzaprav izvorni anarhisti, ki z znamenitim Proudhonom kličemo, da je lastnina tatvina. pa se nobenemu ne skrivi las na glavi!« Lopate bijim dal vroke, je zadnjič komentiral radij ski voditelj, ki ob torkih obuja spomine, vedno bolj slavni ekonomist celjske šole pa se celo sprašuje, kje je slovenski Putin, da bo počistil z oligarhi? Ni vse pokradeno Tretji razlog je moje delo v Istrabenzu. V razgretem političnem ozračju je seveda pregrešno spraševati se, ali je cesar nag? Če stotine in tisoči slovenskih direktorjev začno takoj zjutraj ob sedmihnatešče stiskati svoje dedeje in deooje in se potem proti večeru skozi meglice Ljubljanskega barj a v do vrha z denarjem naphanih limuzinah plazijo proti domu - je čudno, da smo v krizi? Namreč, če so to delali leta in leta, potem je že zdavnaj vse pokradeno. Če pa ni, kar očitno res ni, potem smo Slovenci odkrili tisto dolgo iskano »temno snov«, kajti nova vrednost se ustvarja kar sama od sebe! A v državi in njenem gospodarstvu se kljub tem pogromom stvari ne premikajo na bolje. Vsak dan je več vesti o podjetjih v težavah. Tonejo cele panoge, slovenski gradbinci ne vidijo izhoda, banke v resnici še sploh niso razkrile vseh svojih težav. S te perspektive se naenkrat pokaže, daje medijska zgodba vseh zgodb - Istrabenzova in moja, mačji kašelj v primerjavi s tem, kar nas še čaka. Ne le, da vnasprotju z žaljivimi in lažnimi obdolžitvami noben Istrabenzov evro ni šel za njegovo lastniško konsolidacijo. Ne le, da nihče od skoraj pet tisoč zaposlenih ni bil ob službo, niti jim nista bila dan prepozno izplačana plača ali odtegnjen davek obubožani državi. Podjetje tudi ni izginilo in propadlo, kot je 2008 napovedal Jankovic. Vrača svoje dolgove. A Droga Kolinska je bila prodana in iste banke, ki so zahtevale njeno prodajo, so kreditirale nove kupce. Zanimivo. Očitek, da se prodajajo slovenske blagovne znamke, leti name. Ti isti ljudje ne povedo, da Droga Kolinske pred mojim prihodom v Istrabenz ni bilo! Bili sta Droga in Kolinska, šele Istrabenz je bil prvi in najbrž edini, kije združil dve podjetji kotacije A v Sloveniji. Ta je slovenske blagovne znamke, Cockto, Argeto, Donat ... popeljal nazaj in na nove srednje in južnoevropske trge, v svoj portfelj pripeljal blagovne znamke Smoki, Grand Kafo, Soko Stark ..., katerih domet je presegal številne slovenske znamke. Da, to je lahko naredil zaradi dobrega sodelovanja z b ankami, ki so verjele v projekt. Prodaja Droga Kolinske kaže, da se niso zmotile. Kaže pa tudi na to, da je v trenutku, ko je padec Lehmann Brothers napovedal eno največjih finančnih kriz, Istrabenz razpolagal z vrednostmi, ki so bile sposobne preživeti spremembo negativnega dolga v naenkrat zelo zadolženo podjetje. Dobra praksa »angleškega pristopa« pa novodobnih oblastnikov nizanimala. Medijsko izjemno podprt poziv k padcu Istrabenza je vse, medije, politiko, samozvane analitike in fakultetne ekonomiste, kandidate za protikorupcijske podpredsednike, policijske šefe in davčne inšpektorice okužil s privoščljivostjo in maščevanjem odstavljenega trgovca. Preveč ambicij? Jure Apih je pred mesecema rekel, da Slovenci »... nikoli nismo osvaj ali, ampak smo bili vsak v svoji dolini in se med seboj še poznali nismo«. Istrabenzje imel Droga Kolinsko. Koje nastajalo to podjetje z združevanjem, je bil deležen silovitih napadov, očitkovin tožb. Ima GEN-I, ki mu je po drzni akviziciji v Avstriji uspelo v ducat državah. Imel je ambicijo svetovnega internetnega podjetj a Open Ad, žal neuspešno. Ima ambicijo srednjeevropskega turističnega središča Portorož s Kempinskim, širil je turistično znanje na Hrvaško in v Italijo. V trgovini je aktivno, z mojim velikim osebnim zavzemanjem, spodbudilMercatorvširitev,kije pomenila preboj in nastanek regijskega trgovca. V energetiki je z ambicijo postati regionalni igralec šel vnakupe deleža največjega slovenskega naftnega trgovca, ki ga vlada najprej ponujala ruski multinacionalki, potem pa želela privatizirati, kar je, res, zaradi padca delnic, povzročilo največjo Istrabenzovo izgubo. V informatiki je hotel postaviti največjega ponudnika outsourcinga in seje, kot berem danes, očitno uštel pri nakupu Simta, ki gaje spremembapolitike največjih IT-podjetij pognala v stečaj. Se na področju sponzorstev in donatorstev je oral ledino na področju, ki se je Slovencem zdelo nedosegljivo, v podpori velikim jadralskim podvigom Maxi Jene. Je to četrti razlog, je »osvajalska« ambicija tista, odstopanje od prevladujočega vzorca ravnanja tisto, kar je pripeljalo do medijske in represivne gonje v hipu, ko seje Istrabenz spopadel s svojo največjo krizo? Nesposobni piloti V tretjem letu krize in ko nam je nacionalni dohodek upadel najbolj od vseh članic Evropske unije, se tudi najmočnejši politični daltonisti iz koalicijskih strank ne morejo več izgovarjati na zunanje vzroke ali notranje sovražnike. Čedalje bolj postaja očitno dejstvo, pred katerim pa seveda tudi »neodvisni« politični analitiki vztrajno zatiskajo oči, da sta zavzeti letalo (zmagati na volitvah) in potem pilotirati letalo (voditi državo) dve različni zadevi. Če je koalicijski trojčekže zavzel letalo, pa se je pokazal za nesposobnega pilota. Pa ne samo to! Zdaj, v tretjem letu krize, se kaže, da posadki tudi nikoli ni bil prvi cilj popeljati Slovenijo do rožnatih obzorij. 0 cilju se niti ne morejo zediniti. Verjetno Slovenija nikoli ni bila bolj nepripravljena na krizo, kot je zdaj. Svetovna ekonomska kriza je skozi strahotne padce delniških tečajevpri vršala k nam kot krogla skozi finančne kanale in začela majati velika slovenska podjetja kot keglje. Vlada ni hotela ali mogla videti globljih vzrokov za krizo slovenskega gospodarstva, ki pa je ne poraja le svetovna finančna kriza, temveč temelji v neizkoriščenih potencialih slovenskega gospodarstva. Namesto da bi umirila kroglo, jojenova pilotska posadka še bolj pospešila. V razbijanju kegljevje videla sijajno priložnost, da srd, bes in nemoč javnosti preusmeri na nekaj slovenskih podjetij, na njihovo privatizacijo, na njihova vodstva. To niti ni bilo težko. Kriza je s seboj prinesla občutek brezpravnosti, ki je marsikje v resnici povsem resničen, zato je poziv k spoštovanju pravnega reda in kaznovanju prestopnikov povsem upravičen. Po drugi strani pa smo Slovenci pravzaprav nekako izvorni anarhisti, ki z znamenitim Proudhonom kličemo, daje lastnina tatvina. Naša zgodovina kaže na to. Samoupravni socializem, od Portoroža do Vladivostoka, je bil le v Sloveniji socializem tik pred tem, da uspe. Pa ga je prehitel padec berlinskega zidu. Mi Slovenci smo namreč izvorno jezni nad tem, daje lastnina pač tudi personalizirana. Smo proti domačim in tujim lastnikom in najbolj, kot bi rekel Apih, proti temu, da bi lastnik prihajal iz sosednje doline. S stisnjenimi zobmi sprejemamo nekakšno »plavajočo lastnino«, tako, ki si jo vsakokratna politika, kot kepo zaseke, z mastnimi rokami podaja, kot ji paše glede na interese lobijev, ki jo obvladujejo. In ta kepa kot krogla različno zadeva različne keglje. Prvi kegelj: Istrabenz Danes je jasno, da bi lahko Istrabenz brez pozivov politike k stečaju reprogramiral dolgove. Bankirji danes neuradno govorijo, da jim bo le Istrabenz vrnil denar. Ampak ne. Ker je Istrabenz vodil strankarski prosti strelec, človek z zgodovino in sumljivimi ambicijami, je vsak pritlehen politični adlatus zaslutil svojih pet minut. Ovadilme je Zoran Jankovic in predlagal tudi zaplembo moje lastnine. Začasno poniknjeni minister za gospodarstvo Lahovnik je banke javno pozival, da Istrabenzu ne podaljšajo posojil. Tedanji predsednik NLB Draško Veselinovič, kader Katarine Kresal in Mira Senice, je kar po elektronskih sporočilih pozival nadzorni svet Istrabenza, dame odstavi. TV-pridigarMaks Tajnikarje »strokovno« utemeljeval, damora Istrabenz v stečaj, danes pata predsednik upravnega odbora Adrie Airways j amra o objektivno težkem položaju. Ko so mediji videli, daje odprt prosti lov, so ponoreli. Na dan pokojninske reforme v pokoj odhajajoči devetinštiridesetletni šef slovenskih kriminalistov Aleksander Jevšek je na hitro sklicanih tiskovkah (mimogrede, mirno seje zlagal, da seje zanje uskladil s tožilstvom) razlagal o desetmilijonskih škodah. Ko sta prva in druga revizija pokazali, da iz Istrabenza niti evro ni šel v zasebne namene, je bila zadrega velika. Zato so Svetelšek, Jaso vič in mali delničarji naročili novo pravno mnenje - pri pravni pisarni Senica! Ko tožilec Kozina ni povsem sledil Jankovicevi ovadbi, je bila poparjenost velika, čeprav tudi za to, kar je ostalo, ni nobenih argumentov. Vse to so nadomeščali tako, da so do neskončnosti ponavljali posnetke moje aretacije in hišne preiskave. Ko so spoznali, da so »kriminalistični« dokazi na trhlih nogah, so ost usmerili v davčno plat. Rok Praprotnik, ki je v sodelovanju s »preiskovalci« objavil dokument z oznako davčne tajnosti, je za nagrado postal pomočnik predsednika protikorupcijske komisije. Ker davčne inšpektorice od začetka ne zanimajo dejstva, medijski učinek takih objav lahko marsikaj kompenzira. Drugi kegelj: Merkur Povsem druga zgodba je Merkur. Čeprav je revizija pokazala oškodovanje za 120 milijonov evrov, je gospodarska ministrica takoj izjavila, da bodo pomagali Merkurju. In res, »država« je stisnila banke, tako da so kljub enormni zadolžitvi zagotovile premostitveno posojilo. Da ne bo pomote, državne pomoči pri reševanju Merkurja sem vesel, vsaka normalna država rešuje podjetja. Vseeno pa se postavlja vprašanje, zakaj različni vatli? Na eni strani je bilo treba Istrabenz, ki bi zgolj ob nevtralni drži države lahko deloval naprej, uničiti. Na drugi strani pa Merkur rešiti? Mar je v aktualnih kadrovskih rešitvah v Savi, kije z Merkurjem življenjsko povezanain po kateri so se zaradi bank v njeni lasti vedno stegovale politične lovke, trebaiskatiodgovore. Meje zato Gregor Golobic proglasil za tajkuna, Janeza Bohoriča s klubom modrih pa ne? Tretji kegelj: Vegrad Vegrad je odslikava slovenskega političnega prizorišča in kalvarije brezpravnosti delavcev. Megleno kopreno različnih interesov in posameznikov je mogoče le slutiti skozi naveze med Vegradom, Hypo banko in različnimi finančnimi vzvodi v Luksemburgu, Panami in nazaj na nepremičninske parcele na »področju« Zorana Jankovica. Taistega Zorana Jankovica, kije spomladi letos z gradbeno čelado na glavi in pod roko stiskajoč Hildo Tovšak plačal 40 milijonov are za stanovanja v Celovških dvorih. Dandanes si za precej manjše predujme na internetu ogledamo boniteto kake firme, kaj šele za 40 milijonov. Podjetje je v stečaju, večina upravičencev do stanovanj še vedno brez ključev, stečajna upraviteljica Vegrada pa ne vidi razloga za sicer že sprejeto odločitev za izredno revizijo. Koga še zanima 40 milijonov davkoplačevalskega denarja, morda gospoda Soltesa? Politični sin Milana Kučana je pač naš in naše pustimo pri miru. Razmišljati o tem, daje izhod iz krize »tehničen« problem tega ali onega davka, tega ali onega vladnega ukrepaje naivno. Delovati mora pravna država. Zadnjič sem poslušal Rajka Pirnata, ko je govoril o vladavini prava in pravni državi. Človek se mora strinjati z njim. Želel bi si, da poleg tega, daje povedal, da ena medijsko odmevna aretacija ne bo rešila te problematike, pove tudi, da posebni preiskovalni uradi, posebne skupine tožilcev, ideje o hitrih sodiščih in podobno, ne morejo nadomestiti pravne države. Ni dveh, za naše hitra m posebna linij a, za nj lhove počasna. In na koncu je tu politika. Kot sem enkrat že rekel, Churchill je hodil med vojno po razrušenem Londonu, za bombardiranje katerega je bil cel sam malo odgovoren. Toda ljudem je vliv vero v zmago. Verjeli so mu, da so sposobni zmagati. Kdo bo vliv to vero nam? • ► Ocenite komentar, napišite svoje mnenje: www.finance. si/komentarji ► Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

Medij: Finance
Avtorji: Bavčar Igor
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Gostujoči komentar
Datum: 22. 12. 2010 
Stran: 12