Vendar slovenski kler ne verjame, da kar velja za ovce, velja tudi za pastirje. Niti v velikonočnem času ne. Nismo mi grešniki, to so oni drugi... Pač, Kristusa nismo pribili na križ mi, to so vedno oni drugi. To spominja na judovsko šalo, v kateri mali David pride na dvorišče, da bi se igral s prijateljico Helgo, pa mu ta odgovori, da se ne sme več igrati z njim, ker mami pravi, da so oni pribili Jezusa na križ. »To gotovo nismo bili mi, to so bili Goldsteinovi iz spodnjega konca ulice,« se izgovori David. Kdor je na nacionalki gledal predvelikonočno oddajo Odkrito, seje lahko še enkrat prepričal, da so za kler slovenske RKC grešniki vedno oni drugi. Nobenega resnega kesanja, sklonjene glave. Nategnili so skoraj sedemdeset tisoč (68.000) malih delničarjev, ki so jim zaupali. Oni pa govorijo kot vsak drug tajkun: kriva je gospodarska kriza, krive so okoliščine. Lahkotno ugibajo, kolikšni so dolgovi. Ali 800 milijonov ali samo 300. Na vprašanje o domnevnih dvojnih številkah v izkazih mariborski nadškof ležerno in lahkotno odgovori: »Ja, nekaj takega. Nekaj sto milijonov manj tega direktnega dolga, kije nastal. « Nekaj sto milijonov!? Kot da bi govoril o piškotih, zeljnatih glavah. Resnično se javna podoba pogoltne in neobrzdane RKC sprevrača v podobo največjega tajkuna - RKC kot kolektivni tajkun. A ta izjemni cinizem in sprenevedanje sta dosegla vrh ob koncu oddaje, ko so prišla na vrsto vprašanja o družinskem zakoniku in stališčih RKC. Novinarka se ni mogla izogniti vprašanjem o lažeh in manipulacijah cerkve v kampanji in je navedla tajnika Komisije Pravičnost in mir, kije dejal, da bi zakonik uzakonil izkoriščanje revnih žensk, ki bodo za plačilo rojevale otroke istospolnim parom. Kar je seveda zavestna in umazana laž, saj zakon kaj takega ne predvideva ali omogoča. In dva nadškofa, dva metropolita, ki s svojimi pastirskimi palicami usmerjata cerkveno občestvo, to laž blagoslavljata. Nadškof Turnšek je izbral skrajno bizarni argument, češ: »Glede na izjavo tajnika Komisije Pravičnost in mir pa mislim, daje hotel ljudem pomagati do tega, da bi razmišljali nekaj korakov naprej. V samem zakoniku to ni uzakonjeno. Vendar pa nekateri med seboj povezani členi dajejo te možnosti, nekje v prihodnosti. Ni nujno da se bodo zgodile. Je pa možno, da se v to smer tudi razvije zakonodaja. . . « Nadškof Stres pa je dodal, da kampanja zagovornikov ni bila strpna. Hja, kaj je strpno, je stvar interpretacije, a ponavljajočih laži seje posluževala kampanja nasprotnikov zakonika. In nadškofa, tako kot finančni hazard, brez slabe vesti pokrivata tudi moralni hazard slovenske RKC. Glede na to, da je očitno pred durmi novo veliko vprašanje, ki ga bo javno, ob asistenci prijazne oblasti, zastavila RKCnamreč vprašanje laične šole in verouka, bi po Turnškovi logiki argumenta veljalo odgovoriti: »Smo proti verouku v šoli, ker smo proti pedofiliji. Verouk res ne predvideva pedofilije. A treba je gledati nekaj korakov naprej. Ko bodo duhovniki vstopili v razrede, se jim bo odprla širši priložnost zlorabe otrok Ni nujno, da se bo to zgodilo. Je pa možno, da se v to smer tudi razvije zakonodaja. ..«To bi bil argumentum ad Turnšek. V teh dneh oblastniki s povečevalnim steklom iščejo rezerve, ki bi zmanjšale proračunsko luknjo. A iščejo na napačnem koncu. Pri sleherniku, pri tistih, ki so že zdaj ogroženi. Gotovo je treba varčevati, a prioritete je treba postaviti drugače. Ne nujno zaradi velikega učinka, ampak zaradi načelnosti in moralnosti. Cerkev je že ena od institucij, kjer bi lahko država krepko zarezala v svojo širokogrudnost. Če držijo podatki o proračunskih prejemkih slovenske RKC, ki v teh dneh krožijo v javnosti, ta gesta sploh ne bi bila zgolj simbolna, ampak zelo konkretna. A »oblast« mora najprej vzpostaviti načela znotraj svojih vrst. Najprej mora narediti red tam, kjer se je sama zapletla v korupcijsko mrežo in neracionalno razmetavanje. Če se želi pogajati o zategovanju pasov in drugih neprijetnih posegih, naj pri priči odpove nadaljnje nakupe patrij. In če drži, kot so zagotavljali, da je v pogodbi protikorupcijska klavzula, bo to zelo enostavno in bo takoj prineslo občutne prihranke. Še teh trideset patrij, kijih že imamo, je železje, ki neizmerno golta denar, čeprav se še barva na vozilih ni posušila. Za servisiranje 30 do zdaj dobavljenih osemkolesnikov gre vsako leto iz proračuna milijon evrov. Sicer pa gredo celotni stroški vzdrževanj vozil SV (skupno jih imajo menda 471) v vrtoglave številke. Menda kar 15 milijonov. Zato naj, preden oberejo že tako slabo plačane vojake, racionalizirajo stroške pri opremi. In predvsem, naj takoj nehajo pošiljati vojake na drage misije tja, kjer Slovenija nima interesa, kjer ne brani miru, ampak ameriški interes. Naj se vlada in koalicija zgledujeta po nesebičnih poslancih, ki so brez oklevanja podražili kosila v parlamentarni menzis3,85 evra na okrogle 4 evre. Torej za celih 15 centov. V naslednjih tednih in mesecih bodo odigrali svojo življenjsko vlogo sindikati, ki lahko ob zmedeni in dezorientirani opoziciji ta čas edini vzpostavijo ravnotežje v odnosu do vladne koalicije. A da bi to ravnotežje vzpostavili, morajo bolj kategorično pristopiti k pogajanjem. Najprej morajo sami definirati pravila, pod katerimi se sploh pogovarjajo. In predvsem morajo dojeti, da imajo na nasprotni strani pogajalske mize avtoritarno pamet, ki ne zna misliti enakovrednih odnosov. Ali si podreja ali se podredi. Adornoje nekoč to lastnost avtoritarcev poimenoval kot »biciklistično naravo«: od zgoraj se pripogiba, navzdol brca. Zato, če hočejo sindikati tvorno partnerstvo, morajo ultimativno postaviti predpogoje o pogajanjih o odrekanju (zniževanju plač, zniževanju socialnega in zdravstvenega standarda, dopustov, praznikov, porodniških dopustov, nadomestil...). Najprej naj vlada predlaga denimo umik slovenskih vojakov iz Afganistana, prekinitev pogodbe s Patrio, enakomernost porazdelitev bremen med revne in bogate, se odpove enostranskim ukrepom na katerem koli področju »racionalizacije«. Zdaj kaže, da Janše vsega tega ne razume in ne sprejme. Zato ga bo treba v to prisiliti. Janša seje zapisal v slovensko zgodovino kot človek, kije dvakrat združil Slovenijo. Prvič v demonstracijah in uporu za njega, drugič v uporu proti njemu. Prvič ob aretaciji, drugič v uporu proti njegovi neoliberani revoluciji in kulturnemu boju. Sindikati morajo biti trdi in neizprosni ob vsakem kazanju mišic druge strani. Ob ekscesu Ulage na ekonomskosocialnem svetu bi se morali dvigniti in predlagati, da se njihovi pogajalski partnerji medsebojno pogovorijo, javno opravičijo ter jih obvestijo, ko se bodo voljni pogovarjati o pravih vsebinah na pravi način. Predvsem pa. Ne zategujmo pasov. Stisnimo pesti.

Medij: Dnevnik
Avtorji: Miheljak Vlado
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Debate
Datum: 11. 04. 2012 
Stran: 16