Reporter, 27.12.2010

Travmati_no_leto_Grege_R_Vsakič, ko nesrečni Grega R. sede za računalnik, da bi se lotil pisanja kakega novega umotvora, revež preživlja hudo travmo: V prostoru zasmrdi po žveplu in Grega R. začuti, kako je sam peklenšček, hudoba vseh hudob, zlovešči princ slovenske črno črne teme, Janez Janša, osebno spet ob njem in ga stiska za vrat. A Grega R. je odločen mož: »Ne boš me, Zlodejl« zavpije, sede na strok kitajskega česna in začne besno udarjati po tipkovnici.

In tako nastajajo nepozabni doneski neustrašnega žurnalizma, katerih jagodni izbor boste lahko brali v nadaljevanju: Ko je letos meseca svečana izbruhnila »afera bilmastifi«, je naš pogumni pisec takoj uganil v čem je v resnici problem in obvestil javnost, da »Janša spet histerizira državo s svojimi teorijami«. Sušeč je bil kar se tiče afer turoben mesec, zato se je Grega R. zazrl v preteklost, da bi še enkrat razgalil vso bedo nekajmesečnega vladanja Andreja Bajuka. Kdaj je že to bilo? Pustimo zdaj to in poglejmo, kaj piše naš vitez novinarskega peresa: »Za predsednika združene stranke so postavili Franca Zagožna, za mandatarja pa izza odrske zavese - to z zaveso ni šala, za zaveso Festivalne dvorane v Ljubljani je stal Janez Janša in dirigiral zadevo - Andreja Bajuka.« Tako, zdaj veste! Ko se je malega travna malce otoplilo, so na piano pokukali Semoličevi sindikati. Bili so precej nezadovoljni. Kriv je bil kajpada . . . No, preberite sami: »Semolič ima namreč prav. Tej vladi je uspelo še bolj degradirati tisto, kar je od socialnega dogovarjanja sploh ostalo po vladi Janeza Janše. In ni ostalo veliko, saj je bilo sesutje socialnega dogovarjanja eden od prvih ciljev Janševe vlade po prevzemu oblasti leta 2004.« Razcvetel se je veliki traven, in premier Borut Pahor se je pripravljal na svoj veliki met - potrditev arbitražnega sporazuma na referendumu. Ampak Grega R. se je bal, da bi »Janši znova uspela ta igra, ki bi jo najlaže poimenovali populistični udar«, in je zapisal: »Janez Janša nam namreč te dni vnovič demonstrira svojo staro igro, v kateri razumne odvrača od politike, družbe in vsega skupnega v tej državi in hkrati vsem gnevnim, jeznim daje priložnost, da njihov glas šteje veliko več. in ker se razumni (spet) umikajo v sicer neodgovorno pozicijo, češ nihče me ni prepričal, so gnevni na dobri poti, da bodo tudi o sporazumu s Hrvaško odločili v njihovem imenu.« Kot gotovo veste, ja ta apel zalegel: Gregovi razumniki so odšli na volišča in potrdili, kar so pač potrdili. In že je bil rožnik. Grega R. pa ni zaspal na lovorikah. Neutrudno je mahal dalje. Kako tudi ne, ko pa je bila četica petstoenainsedemdeseterih že spet ogrožena s strani (?) neuravnovešenega Janše: »Janša se leta 2004 ni šalil. A ko so po njegovem prevzemu oblasti začele prihajati v medijske hiše informacije o njegovih kadrih, ki bodo menda prevzeli medije, se je še vedno zdelo kot šala, in to tretjerazredna. Pa seje vse uresničilo (...). In te dni je seveda Janša spet udaril po medijih.« Pred začetkom parlamentarnih počitnic v mesecu srpanu je borec za kleno javno besedo vzel pod drobnogled slovenski hram demokracije in ugotovil, da je »način vladanja, ki ga je uvedla Janševa vlada, zbanaliziral poslanca na glasovalca in hkrati političnega propagandista najnižje sorte: važno je bilo le, da so z vso silo tolkli po političnih nasprotnikih. Nobene vsebine več, nobene natančnosti, ampakprazna udrihanja, diskvalifikacije, bebavi populizmi in slaboumne, ponekod seksistične pripombe.« Ob tako hudem razkritju, ki je presenetilo celo njega samega, Gregi R. pač ni preostalo drugega, kot da predlaga ukinitev parlamenta. Če ne ravno v celoti, pa vsaj tistega dela, ki ga »nadzira« že večkrat omenjeni princ teme. Veliki srpan je bil tudi za našega Grego R. mesec žetve. Veselje je bilo nepopisno: »Tožilstva treh držav in Interpol kažejo s prstom na Janeza Janšo. Konec je. V tokratni Mladini razkrivamo pretežni del dokazov v aferi Patria.« Zrnja nazadnje ni bilo prav veliko, zato pa otrobov res ne bo tako kmalu zmanjkalo. Grega R jih je prizadevno vezal tudi v mesecu z imenom kimavec, ko je izdal svoje obvezno navodilo: »Janeza Janšo je treba začeti opazovati kot človeka, ki ga obtožujejo storitve kaznivega dejanja.« V pričakovanju referenduma glede zakona o RTV je Grega R. vlistopadu med zločini že omenjene inkriminirane osebe posebej poudaril njegovo uzurpacijo te javne hiše: »To je nacionalna televizija, kakršno si je z Grimsovim zakonom in kadrovsko selekcijo dal ustvariti Janez Janšaf. . .) Javna televizija je ostala do danes nedotaknjena katedrala miselnosti Janeza Janše.« Zakon kljub temu ni bil potrjen, kar je bil hud udarec za Grego R. A v vinotoku so se velikemu upu slovenskega žurnalizma odprle oči: Janša ne obvladuje samo slovenske, temveč celotno svetovno sceno. Ko je zastavil pisanje o Baracku Obami, ki da je razočaral ameriške volivce, seveda ni mogel mimo Boruta Pahorja, ki se mu je podobno zgodilo s slovenskimi. Zakaj? Ve se: »Danes je Pahor bolj kriv za tajkunizacijo, ki je na koncu uničila toliko slovenskih podjetij in toliko delovnih mest, pa čeprav tega ne bi bilo brez Janševe vlade. Še več: prav njegova vlada je načrtno spremenila zakon o prevzemih in s to spremembo omogočila, da so direktorji odkupovali državne in druge deleže podjetij z zastavo prav teh delnic. (...) A ko je bil čas, da pokaže na Janšo - in vsakič bi lahko -je Pahor govoril, da ne želi razčiščevati s prejšnjo vlado. Kako neumna gesta.« Zdaj je že gruden, in Grega R. je spet na začetku. Ko je nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung objavil članek Slovensko kraljestvo mrtvih, je prvak slovenskih novinarjev zabil žebljico na glavico: »Janša še vedno vsak teden ob pomoči medijev (od zdaj naprej očitno tudi tujih, op. p.) histerizira celotno državoUM Opravičilo bralcem: To, kar ste lahko prebrali, je žal le jagodni izbor. Urednik revije, ki jo držite v rokah, Silvester Šurla, mi namreč ni hotel odmeriti prostorom analizo vseh prispevkov Grege G. o Janezu Janši, Sumim, da iz strahu pred slednjim. Zlata Krašovec publicistka


Medij: Reporter
Avtorji: Krašovec Zlata
Teme: ZPRE-1 zakon o prevzemih 
Rubrika / Oddaja: Kolumna
Datum: 27. 12. 2010 
Stran: 35