Redka slovenska podjetja so zato lahko financirala razvoj tehnologij in proizvodnih zmogljivosti, s katerimi bi bila konkurenčna na mednarodnih trgih. Trge v posameznih panogah so preko kartelov (najbolj očiten in usoden je bil v gradbeništvu) obvladovali veliki igralci, ki so onemogočali preboj tistih majhnih in srednje velikih podjetij, ki so imela zdrave temelje in potencial za razvoj. Toda država je malemu gospodarstvu namenjala le drobiž, peščico velikih pa je podpirala z ogromnimi krediti preko svojih bank in tudi skozi socialno politiko. Ceno recesije so tako plačevale majhne in srednje velike firme, ki so propadale kot po tekočem traku zaradi plačilne nediscipline, pri kateri so dostikrat prednjačili neplačniki iz državnih vrst (denimo ignoriranje podizvajalcev, ki so gradili avtoceste); obenem pa ta ista država ni imela milosti, ko je šlo za obveznosti teh podjetij do nje. Tako je podjetnike stiskala, da so morali dacarjem plačati davek na dodano vrednost takoj, ko so svoji stranki predložili račun, čeprav denarja v resnici niso videli več mesecev, mnogokrat pa sploh nikoli. Tudi zaradi takšnih zakonov so podjetja na veliko zapirala svoje obrate, hkrati pa so bile državne banke škrte s posojili za malo gospodarstvo (medtem ko so tajkunom veselo reprogramirali kredite, ki bi sicer razkrili vso bedo našega bančnega sistema). Sredstva, ki naj bi jih v gospodarstvo namenjala SID banka, so se izkazala za premajhna in preslabo usmerjena. Zapravljiva država, nesposobni menedžerji In kje smo danes? Letošnja analiza Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) je o Sloveniji pokazala nič kaj bleščečo sliko. V enem samem letu smo na lestvici svetovne konkurenčnosti padli za 12 mest, na 57. mesto med 142 državami. Še posebno šepamo pri državnih institucijah, saj je slovenska država tako potratna, da smo glede varčnosti birokratov na 110. mestu. Naš pravosodni sistem tako slabo rešuje spore med podjetniki (denimo tožbe zaradi neplačanih računov), da je Slovenija na 111. mestu. Na 101. mestu smo po pravni varnosti, ki jo sodišča nudijo gospodarstvu pred samovoljo birokratov in dacarjev, še en križ, ki tare slovenska podjetja, pa je obdavčitev. Ker imamo toliko različnih davkov, ti pa so tako visoki, je Slovenija na 129. mestu, kar je pomemben razlog, da se nas tuji investitorji izogibajo - tu smo na 126. mestu, to pa tudi pomeni, da od tujcev ne kopiramo novih tehnologij (v tej točki smo na 122. mestu). Svetovni ekonomski forum nam očita tudi slabo delovno zakonodajo, spet eno področje, kjer bi se lahko izkazala nova vlada, če se bo le želela. Pravilniki, ki urejajo delovna razmerja, so pri nas tako togi in neživljenjski, da smo na 129. mestu. S tem je tudi povezano dejstvo, da delodajalci nimajo zelo prostih rok, kolikšno plačo bi kateremu delavcu radi izplačali (denimo višjo tistim, ki so bolj marljivi, čeprav so morda v službi manj let kot kakšni manj uspešni zaposleni). Na tem področju smo na 126. mestu. Po svobodi, ki jo imajo naši delodajalci pri zaposlovanju in odpuščanju, pa smo skoraj zadnji na svetu, na 141. mestu. Za nameček nam slabo kaže pri upravljanju podjetij, saj smo po učinkovitosti nadzornih svetov na 126. mestu, po varovanju pravic manjšinskih delničarjev pa na 127. Z drugimi besedami, nekonkurenčni smo tudi zaradi posledic tajkunizacije slovenskih podjetij. Nalivanje vode v počen lonec Težava je, da Slovenija krize ni izkoristila za pripravo nastavkov za reformo podjetniškega sektorja, kaj šele da bi resno zagrizla vanjo. Lobiji so sicer s potopom glavnih akterjev propadli, vendar danes nimamo podjetij, ki bi lahko vstopila v njihove čevlje, saj preživeli mnogokrat nimajo ustreznih referenc in tehnologij, da bi služili z velikimi infrastrukturnimi projekti, ki jih kot sredstvo za izhod iz krize napoveduje država. Neživljenjsko davčno zakonodajo so spremenili šele letos, ko je bilo za mnogo podjetij že zdavnaj prepozno, kreditni krč še ni popustil, problematika podizvajalcev ostaja nerazrešena, tajkuni štejejo milijone v davčnih oazah. Posegi, ki se jih je v gospodarstvu lotila vlada Boruta Pahorja, se zdijo bolj lepotni popravki kot pa resne reforme. Oblast se je namreč po izbruhu krize odločila, da bo svoj protikrizni boj omejila na sanacijo posledic namesto odpravo vzrokov; kot če bi v lonec, ki pušča na vseh straneh, zlivali hektolitre vode, preden bi ga zakrpali. Sredstva, ki jih je država pod Pahorjem razdelila podjetjem preko gospodarskega ministrstva, se zdijo kot miloščina v primerjavi z vsotami, ki so jih dobili drugi resorji. V letu 2010 je ministrstvo za gospodarstvo pod vodstvom Darje Radič za podporo podjetjem namenilo 103,3 milijona evrov, za spodbujanje tujih naložb preko posebnega javnega razpisa pa 4,86 milijona. Slovenija je v istem obdobju izplačala za 230,8 milijona denarnih nadomestil za brezposelnost, skupna vsota izdatkov za socialo pa je znašala 1,3 milijarde evrov. Ključni ukrepi so bili omejeni na pripravo visokoletečih strategij in programov z zvenečimi imeni kot Sodobna industrijska politika, Razvojne strategije turizma 2012-2016 ter eden najpomembnejših, Akcijski načrt za izvajanje akta za mala podjetja. Slednji na celih enajstih straneh pojasnjuje, kako oživiti slovensko malo gospodarstvo: letos naj bi namenili milijon evrov za "javni razpis za spodbujanje komercializacije znanja" in 3,2 milijona za sofinanciranje zagona podjetij v tehnoloških parkih; najbolj velikodušna postavka za letos pa je javni razpis za garancije za bančne kredite s subvencijo obrestne mere (22,7 milijona v 2011). Se zdi veliko? Kot so poročale Finance, so samo gradbene firme, med katerimi so prednjačili propadli velikani SCT, Vegrad in CPM, od države na prvih šestih dražbah za kredite z davkoplačevalskim jamstvom prejele 137 milijonov od dobre pol milijarde evrov. Med preostalimi prejemniki pa najdemo Viator & Vektor, Energoplan, Slovenske železnice ... Kako naprej? Med osrednjimi nalogami Pahorjevih naslednikov bo reforma trga dela, ki ga zaznamujejo togi postopki sklepanja in razdiranja pogodb o zaposlitvi, zaradi katerih naj bi bilo po besedah delodajalcev manj zaposlovanja. Pri tem bo ključen dialog s sindikati, enako pa velja za pripravo davčne reforme, ki duši ustvarjanje dobičkov, obenem pa ne posega v luksuzno potrošnjo. Kazalo bi razmisliti o dodatnih olajšavah za tuje investitorje in za zaposlovanje za nedoločen čas, vprašati bi se bilo treba o realni vlogi zakona o obvezni delitvi dobička med delavce, od katerega v praksi ni bilo drugega učinka, kakor je spodbujanje skrivanja realnih rezultatov firm skozi "kreativno" računovodstvo. Nova vlada bo morala premisliti o stališčih države glede megalomanskih projektov, kot sta Teš 6 in drugi tir železnice Divača- Koper, ter njihovih stroških in učinkih za gospodarstvo. Predvsem pa se bodo morali voditelji Slovenije odločiti, ali so naša hrbtenica veliki sistemi, ki bi jih znova pitali z javnimi naročili, ali majhna in srednje velika podjetja, ki si od države pogosto ne želijo drugega, kot da jih pusti pri miru. 1. Dostop do financiranja 2 - Neučinkovita državna birokracija 3 - Toga delovna zakonodaja 4 - Previsoke davčne stopnje 5 - Toga davčna pravila 6 Korupcija 7 - Slabe delovne navade delovne sile 8 - Nezadostna infrastruktura 9 - Pomanjkljivo kvalificirana delovna sila 10 - Spremenljivost področnih politik 11 - Nestabilnost politične oblasti 12. Inflacija 1 3 Kriminal 14 - Pravila o poslovanju v tujih valutah 15 - Neurejeno javno zdravstvo VEČER Vir: Svetovni gospodarski forum (WEF) Bodo naša hrbtenica veliki sistemi, ki bi jih znova pitali z javnimi naročili, ali majhna in srednje velika podjetja? (Robert Balen)

Medij: Večer
Avtorji: Stojan Jure,Jager Vasja
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: V žarišču
Datum: 03. 11. 2011 
Stran: 4