Zakaj dokapitalizacija, kije zdaj ne bo, in kaj to pomeni za poslovanje družbe? Računali smo, da bi lahko količino delnic povečali do 50 odstotkov v skladu s statutom, to je približno za tri milijone. Osnovni namen tega je bil, da bi družba v prihodnjih letih krepila svoje aktivnosti tako pri tehnološki poglobitvi kot tudi boljšem obvladovanju trga. Čas krize smo ob slabši likvidnosti bank na takšen način želeli izkoristiti za dodatno širitev razvojnega programa, da bi bili še močneje prisotni tudi v klasični Evropi. Toda hrbet so vam obrnili v Perutninski zadrugi. Zakaj? To dokapitalizacijo smo zelo dolgo pripravljali in po predstavljeni viziji razvoja družbe za prihodnjih pet let jo je podprl tudi nadzorni svet, v katerem sedi član zadruge. Po intenzivni razpravi in predstavljenih argumentih smo dosegli nesporno soglasje. Razloge za dokapitalizacijo sem predstavil tudi na upravnem odboru zadruge, kjer je bila namera pozitivno ocenjena. Ponudil sem, da uprava PP z zadrugo podpiše pismo o nameri, v katerem se bo zavezala, da jim bo prvim predstavila dokapitalizacijskega partnerja, ko ga bo našla, in šele, če bodo v zadrugi z njim zadovoljni, bi šli z njim na nadzorni svet družbe. Imel sem občutek, da smo se dogovorili, da smo našli konsenz. So me pa seveda prestrašile in zbegale informacije, da se nekateri posamezniki med zadružniki pogovarjajo in sestajajo z nekimi drugimi asociacijami ... Katerimi? Nekimi predstavniki raznih asociacij ali oblasti ali posrednih predstavnikov oblasti in malih delničarjev ... in dobivajo negativne signale. Predstavniki Kada? Tudi. Bojim se, da je v večini glav zadružnikov zmagala opredelitev uprave Ptuj, v glavah nekaj posameznikov, ki so potem odločujoče vplivali na to, kar je sprejela skupščina, pa je bil neki drug razmislek, ki je mogoče prišel na dan iz nekih »predzgodovinskih« zamer, nerazumevanja. Zamere zaradi lastninjenja, sodelovanja z Merkurjem? Mogoče. Bolj mislim, da je treba vzroke iskati v dogajanju leta 1997, ko se je Perutnina lastninila in je zadruga namesto 45 odstotkov zakonsko opredeljenega lastništva zaradi dokapitalizacije dobila le 33 odstotkov. Takrat smo sočasno z lastninskim preoblikovanjem peljali tudi dokapitalizacijo s svežim kapitalom. Pridobili smo 12,5 milijona mark in jih neposredno vložili. Tudi to dejstvo sem povedal na sestanku upravnega odbora zadruge. Povedal sem tudi, da je PP iz tistega obdobja, ko je imela na leto približno slabih 50 milijonov evrov prihodkov in ko je bila vredna približno 25 milijonov evrov, tudi s tem, da se je dokapitalizirala, okrepila in zrasla v sistem z 260 milijoni evrov prihodkov in več kot 104 milijoni evrov kapitala. Torej smo oplemenitili tisti vložek in resda so imeli zadružniki proporcionalno manj, vendar je to v današnji sestavi lastništva po obsegu in kapitalno bistveno več vredno. Pa krepitev lastništva PP v vaših rokah oziroma menedžmenta? S privatizacijo druge stopnje je skupina 32 menedžerjev skoncentrirala vse in del svojih vrednostnih papirjev, ki smo jih od leta 1997 kupovali neposredno s svojim denarjem, prenesla iz žepa in najetih posojil. Ta skupina se je potem še dodatno zadolžila in kupila deset odstotkov PP. Vsem smo transparentno povedali, da bi želeli stabilizirati lastništvo, in sicer na podlagi tega, da iščemo koalicijske partnerje, med drugim tudi zadrugo pa Probanko, PMP menedžersko holdinško družbo in Merkur v paketu prevzema. Zelo jasno smo povedali, da menedžment želi imeti deset odstotkov, ne več. In zadruga je vstopila v to asociacijo zavestno ter odgovorno. Nič nismo delali v ozadju, na tajno. Tudi Bine Kordež je imel dobre namene z Merkurjem, zato zdaj nekateri vlečejo vzporednico s PP, češ: če se z Merkurjem ne bi zgodilo, kar se je, bi se nekaj podobnega lahko tudi s PP. Je to res? Nočem komentirati niti Bineta Kordeža niti Merkurja, ampak to sta res dve povsem različni zgodbi. V PP je menedžment, ponavljam, imel in ima deset odstotkov, Bine Kordež z menedžmentom je imel bistveno drugačen odstotek. Drugo, geneza razvoja in dejavnosti PP je vendarle povsem drugačna in tudi današnja zgodba PP je drugačna. Zdaj vas vseeno tepe zgodba z Merkurjem, tako kot vas tepe tudi zgodba s Pivovarno Laško oziroma nekdanjim predsednikom uprave Boškom Šrotom, s katerim ste podpisali patronatsko izjavo. Bi danes delali drugače, če bi bili v podobnem položaju? To je vedno težko reči. Dostikrat se je treba prestaviti v čas leta nazaj, ko smo drugače razmišljali. Na vaše vprašanje bom odgovoril v celoti: ja, tepe nas, ker drugi hočejo, da nas tepe, drugače pa ne. Pri poslu z Merkurjem je šlo za klasično zamenjavo delnic, kar povsod v svetu še danes velja za eno od oblik medsebojnih sodelovanj in prepletanj podjetij, ponavadi nacionalnega pomena. To je legalno, je ekonomsko, poslovno, funkcionalno ali kakorkoli in je bilo tudi v Sloveniji še do včeraj dobro. Dostikrat smo iskali prehranske partnerje v panogi, mnogokrat smo ponujali roke marsikomu v slovenski prehrani, pojdimo skupaj in osvojimo regijo. In bi jo seveda bistveno lažje s partnerji iz panoge. Pa tega interesa ni bilo? Ne, ali nismo znali interpretirati ali nismo bili prav razumljeni ali je bila malo tudi »konkurenčnost« ali pa zavist ali karkoli. Vedno sem bil pripravljen na takšno sodelovanje, saj sta logistika in skladiščenje v prehrani strahotno velik strošek. Merkur je v podobni ali kar identični regiji kot mi izjemno močen lider na svoji strani in mi na tej. Ja, če bi me danes vprašali neobremenjeno zaradi politike, zaradi negativnih vplivov in zaradi splošne ekonomike, tudi danes bi se enako odločil. Ne bi pa se enako odločil, če bi vedel, da bo to tako izjemno negativno vplivalo na zunanje gledanje javnosti, politike, ekonomije in še česa. Seveda nas v danem trenutku že obremenjuje, za približno 1,5 milijona evrov na leto. To, da PP z 260 milijoni evrov ne more servisirati 1,5 milijona evrov, je neumnost. Vsi dogovori in pogodbe, ki so bile podpisane, so pravno takšni, da je vsa varnost na strani Perutnine. To trdim argumentirano, ker smo poskušali pridobiti najvišja strokovna mnenja pravnih strokovnjakov, ki v Sloveniji pač nekaj veljajo. Tudi Laško pa Infond in Center Naložbe so zgodba, pri kateri pa se moramo postaviti v leto 2008, ko so bila drugačna kapitalska razmerja, dostopi do denarja in drugo. Tudi takrat je v tej zgodbi PP iskala neke določene ekonomske bonuse in interese, kar je skozi svojo zgodovino počela mnogokrat. Nesreča in problem sta nastala, ko so Laško in njegove posledično soodvisne družbe Infond in Center Naložbe padli v tako zgodbo, zaradi vseh drugih dogodkov, ampak tudi takrat je PP zavarovala svoje naložbe z menicami in deležem v Savskih elektrarnah. Ko smo ugotovili, da so se spremenile razmere v odvisnih družbah, smo zahtevali super varovanje s patronatsko izjavo. Na katero se zdaj v Laškem požvižgajo. Ste zato šli v tožbo? V igri je deset milijonov evrov? Tako je. Hoteli smo se dogovoriti z vodstvom Laškega, pa se ni izšlo. Zaradi mnenja pravnih strokovnjakov smo prepričani, da je to posel, ki je zavarovan. Vse posle v zvezi z Merkurjem in Laškim smo z dokumentom dokazali tudi revizorju, ki ni zahteval slabitve v bilanci 2010. Pa sva pri reviziji, zaradi katere je Kad ukrepal na sodišču, ker hoče z drugo revizijsko hišo natančnejši pregled dogajanja v preteklosti. S čim ste se zamerili Kadu? Ne vem, ampak to me načelno niti ne obremenjuje, niti me ne zanima. V poslovnem življenju je verjetno toliko dogodkov, da kdaj komu kaj rečeš in da posredno koga prizadeneš. Osebno Kadu nisem nič naredil. Sicer pa o tem danes niti nočem razmišljati, niti se s tem ne ukvarjam. Ko je Kad skoraj pred enim letom na nas naslovil vprašanja, kaj je z Merkurjem, kaj z Laškim, Infondom in Centrom Naložbe, smo mi seveda odgovorili, napisali dejstva. Tudi v odgovor na vprašanje dokapitalizacije v Srbiji in drugih hčerinskih družbah smo jim vse razložili. Nekaj dni pred skupščino smo vsem družbenikom omogočili, da pridejo s svojimi strokovnjaki pogledat tiste tako imenovane »sporne posle«. Dva družbenika sta prišla, eden je bil Kad, drugi Merkur. Obema so sodelavci pripravili vso dokumentacijo teh tako imenovanih spornih poslov, od Merkurja, Laškega, dokapitalizacije do PP Agra in ne vem še česa. V kakšni finančni kondiciji je Perutnina Ptuj? PP ima zdaj okrog 88 milijonov dolgov, od tega jih je večji del kratkoročnih, manjši del pa je dolgoročnih, ampak to je običajno v Sloveniji. Zadolženost ni prevelika, nikoli ni obremenila podjetja na takšen način, da jih ne bi moglo servisirati. Svoje dolgove plačujemo na uro, na dan, v vseh zneskih. Vse svoje zaveze in obveznosti do deležnikov izpolnjujemo - z bančnim sistemom vred. Zakaj ste pri Gorenjski banki zastavili blagovno znamko Poli? Tudi tu je treba pogledati nekoliko nazaj. V preteklih letih so banke za podjetji hodile s kovčki denarja in izjemno preprosto je bilo dobiti posojilo. Takrat smo večina od večine bank dobivali posojila na najbolj preprosta varovanja, ki so bila legalistična, z menicami ali pa celo ne. Razmere so se v drugi polovici leta 2008, posebno pa po letu 2009 zaostrile; banke so začele svoja posojila dodatno varovati. Takšna zavarovanja posojil z blagovnimi znamkami so v tujini povsem običajna, tudi v Sloveniji je kar nekaj tega. Kaj vse od PP je pod hipoteko? Pravzaprav so vse nepremičnine. Gledati moramo tako: če je kapitala sto milijonov, potem je 88 milijonov zastavljenih s hipotekami. A vedeti moramo, da banke danes hipoteke drugače obravnavajo, kot so jih pred nekaj leti. Kako naprej po neuspeli dokapitalizaciji? Perutnina je v danih razmerah v takšnem položaju kot večina velikih prehranskih sistemov v Evropi. Leto 2011 za velike prehrance v Sloveniji pomeni bistveno spremenjen položaj zaradi nenavadno močne podražitve primarnih surovin. Letos se je na ravni skupine vhodna surovina podražila za 11 milijonov evrov, na trgu pa smo parirali s korekcijo cene na ravni štirih milijonov evrov. Da je PP izravnala bilanco, je morala neverjetno veliko narediti na notranjem prestrukturiranju, zategniti pasove, zmanjšati investicije in neverjetno delati na obvladovanju procesov in stroškov. Po vsem tem bi na prihodkovni strani letos rasli za 12 do 15 odstotkov, za obdobje 2012-2016 pa imamo dva scenarija. Prvi je bil optimističen z dokapitalizacijo oziroma z novo emisijo delnic in drugi je realističen brez tega. Perutnina bo še naprej rasla, a bistveno počasneje, ker bi za svoj želeni eksplozivni razvoj potrebovali približno 118 milijonov evrov. Marjeta Šoštarič Roman Glaser ljubo vukelič

 Medij: Delo
Avtorji: Šoštarič Marjeta
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Gospodarstvo
Datum: 17. 09. 2011 
Stran: 9