Večer, 22.01.2011
Nadškofija ni zadolžena za 800 milijonov evrov, mariborski cerkveni možje zanikajo dramatično pisanje italijanskega tednika Uespresso, ki v "smučarskem mestu" vidi bankrot bibličnih razsežnosti VANESSA ČOKL "Nadškofija Maribor ni zadolžena za 800 milijonov evrov." To je odziv nadškofije na dramatično poročilo, podpisal ga je Emiliano Fittipaldi, v italijanskem tedniku L'espresso, da je mariborska nadškofija bankrotirala in da njena finančna luknja meri kar blizu milijarde evrov. 800 milijonov pravzaprav.
Majhna nadškofija, piše Fittipaldi, ne da spati papežu Benediktu XVI. Tokrat da ne gre za ameriške ali irske duhovnike, vpletene v pedofilske škandale. Niti ne za italijansko cerkveno finančno veriženje. Zdaj je problem Maribor, "majhno mesto v severni Sloveniji, slavno po gostiteljstvu smučarskih tekem za svetovni pokal". To mesto tvega, tako L'espresso, da bo v zgodovino šlo po najhujši finančni katastrofi v zgodovini Cerkve. Sveti bankrot, pravijo Italijani. Majhno Cerkev in povezane družbe da je finančna kriza v kombinaciji s pomanjkanjem sreče pripeljala v rdeče številke, težke dva odstotka slovenskega BDP oziroma tri celoletne vatikanske prihodke, pišejo Italijani iz svojih slovenskih in vatikanskih virov. In zagrešijo prvo napako, ko v mariborski nadškofiji naštejejo okrog 100 tisoč vernikov namesto uradnih, takšna je cerkvena statistika, 355 tisoč. "Že pri navajanju števila vernikov nadškofije so navedli trikrat manjšo številko od uradne, kar veliko pove o neverodostojnosti sestavka," to komentira tiskovni predstavnik mariborske nadškofije Igor Vojinovič. Teksta v italijanskem tedniku niti drugih v nadškofiji ne želijo komentirati, pravi, objavljenih konkretnih številk pa ne morejo potrditi, "ker so zavajajoče". Vojinovič ponavlja, da se nadškofija in povezane družbe, torej finančna holdinga Zvon 1 in Zvon 2, pa nadškofijsko Gospodarstvo Rast, ki so vsi že dober teden uradno insolventni, trudijo, tudi s pomočjo tujih finančnih, bančnih strokovnjakov, sanirati "težko finančno stanje". Želijo, da bi bil nastajajoči program finančnega prestrukturiranja uspešen. Od zgodnjih devetdesetih in ustanovitve Krekove banke, ki je bila pozneje prodana, je v Mariboru nastajal cerkveni finančni imperij, piše L'espresso. Telekomunikacijskega operaterja T-2, ki je na startu te mariborske finančne zgodbe, opiše v loku "od porno TV do optičnih kablov". Majhna Cerkev "pod nadškofom Francem Krambergerjem" da se je lotila nečesa, kar jo je preseglo. Iz mariborske Cerkve da so, ko se je začela afera s tedvajevsko teve ponudbo v cerkvenem solastništvu, v Vatikan prihajale roteče prošnje za pomoč. Viri italijanskega tednika govorijo o cerkveno-finančnem bankrotu, ki bo imel težke posledice. Italijani se sklicujejo na vatikanskega finančnega vizitatorja Gianluca Pireddo, ki da v Mariboru ni potreboval dolgo, "da bi ugotovil, da ima nadškofijski polom biblične razsežnosti". Kako je torej? Je finančno stanje mariborske nadškofije in z njo povezanih do konca dramatično ali ni? Nekaterim dobro informiranim se celo 800-milijonska luknja ne zdi nemogoča, drugi pravijo, da tolikšna le ni. Hitri seštevek pokaže, da naj bi nadškofija in z njo povezane finančne, gospodarske družbe bankam dolgovale najmanj okrog 470 milijonov evrov. Največja upnica obeh Zvonov je državna NLB. Kako daleč je šla cerkvena finančna velikopoteznost iz let debelih krav, ki se je začela podirati ob prvih znamenjih globalne in lokalne finančne krize? Finančna situacija mariborske nadškofije ni ista kot ljubljanska. V denacionalizaciji je bilo cerkveni Ljubljani vrnjenih nemalo gozdov in uspešno jih upravlja ter trži. V Mariboru pa so, to so večkrat poudarjali cerkveni ljudje, dobili predvsem razpadajoča poslopja, ki so, ko so jih v Cerkvi vračali v uporabo, dobesedno požirala milijone, da so bila sploh uporabna. Leta po začetku denacionalizacije na primer v današnji mariborski nadškofiji niso mogli do dvorca Betnava. Odškodnine za to čakanje pa država tudi še ni dala. Skratka, najemati je bilo treba kredite in v dobrih letih so bile banke radodarne. Zdaj, ko mariborski del Katoliške cerkve v Sloveniji poskuša rešiti, kar je mogoče, pa se je radodarnost, kaže, sesula. Za zdaj poskusi, da se dolgovi bankam, domačim in kakšni s centralo zunaj Slovenije, torej bančne terjatve, prestrukturirajo, očitno posebnih rezultatov niso dali. Če potone telekomukacijski operater T-2 (zdaj je v prisilni poravnavi), potegne za seboj Zvon, ta pa Gospodarstvo Rast, so se črnega scenarija, ki nič dobrega ne pomeni niti za številne male delničarje, konec lanskega leta bali v mariborski nadškofiji. Prek Gospodarstva Rast je mariborska nadškofija večinska lastnica Zvona Ena. Iz plačilne nesposobnosti so poti, vsaj na papirju, tri. Dokapitalizacija, da se popravi kapitalska neustreznost. Če se to ne posreči, je na vrsti prisilna poravnava, če pa tudi ta ni uspešna, preostane stečaj: premoženje, kolikor ga je, se proda in poplačajo upniki. Ni jih malo, ki opozarjajo, da je vsak dan, ko se odlaša s stečajem, izgubljen. V mariborski nadškofiji pa Večeru odgovarjajo, da upajo, da se nadškofiji stečaj ne bo zgodil. Pač, tudi kakšna škofija na globalnem cerkvenem zemljevidu je že morala zapreti vrata, ker je ostala iz takšnih ali drugačnih razlogov s prazno blagajno. V mariborski nadškofiji pravijo, da dolg ne znaša 800 milijonov evrov. (Marko Vanovšek)
Medij: Večer
Avtorji: Čokl Vanessa
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Gospodarstvo
Datum: 22. 01. 2011
Stran: 8