To pomeni, da si od povprečno prodanega artikla največji kos odreže prav Mercator, skoraj tretjinskega. To je lahko posledica manjše konkurence med trgovci, boljšega produktnega asortimana in pa precej boljšega pogajalskega izhodišča napram razdrobljenim dobaviteljem. Pogled na EBITDA maržo je bolj primerljiv. S 6,5-odstotno maržo (povprečje tekmecev 6,6 odstotka) Mercator velik del prednosti v nadaljevanju »trgovskega procesa« zapravi, kar je lahko posledica nižje produktivnosti prodajne sile, slabše prodajne logistike in visokih stroškov režije. Poslovna (EBIT) marža v letih do 2009 ni dosegla treh odstotke, ker skoraj polovico poslovnega dobička pred amortizacijo (EBITDA) odžrejo prav stroški amortizacije. S preostankom si v obliki obresti postrežejo banke, katerim Mercator dolguje več kot milijardo evrov. Neto dolg je od kapitala našega trgovca višji kar za 1.32-kratnik, kar pomeni daleč najvišjo zadolženost med tekmeci. Tu moramo priznati, da velja večji del relativno višjega dolga pripisati poslovnemu modelu lastništva nepremičnin, saj je v tujini bolj v praksi model poslovnega najema, ki zagotavlja trgovcem učinkovitejše odzivanje na spremembe v poslovnih ciklih. Prodaja trgovskega centra finančnemu investitorju in ponoven najem res doprineseta k visokemu enkratnemu denarnemu toku, ki se lahko uporabi za odplačilo dolga, vendar najemnina zamenja obresti in amortizacijo kot poslovni odhodek, kar nujno ne izboljša rezultata pod črto v naslednjih letih. Končna neto marža seje tako v zadnjih petih letih gibala med 0,8 in 1,8 odstotka, odveč pa je omeniti, daje bil povprečen donos na kapital le 4,8-odstoten. Pri tekmecih zadnji v povprečju ob precej nižji zadolženosti znaša 14 odstotkov. Hribar Miličeve želje, da bi Mercator lahko »postal močna regijska znamka tudi v Bolgariji, Romuniji, morebiti tudi Grčiji« pa lahko resnici na ljubo pripišemo iluziji. Cilj bi bil dostopen le ob novih dokapitalizacijah, prav tako pa seje Mercator v zadnjih javno dostopnih predstavitvah za finančno javnost »zavezal« k zniževanju dolga, pa tudi k izplačilu pretirano visoke dividende do leta 2013 (7,2 evra na delnico), kar oboje govori proti pretirano ekspanzionističnim načrtom. Izdaja obveznice podobnega podjetja v tujini bi si zaslužila kvečjemu oceno »junk«, precej ugodna obrestna mera, ki jo Mercator plačuje, pa je tudi posledica financiranja s strani domačih bank. Ceno neprodaje Mercatorja v tem trenutku plačuje njegovih 16.000 malih delničarjev, seveda pa tudi državljani, ki moramo financirati neučinkovitega trgovca prek višjih prodajnih cen. Prodaja največjega trgovca je resnično politično vprašanje inprotekcionistični vplivi ob vprašanju prodaje bi sepojavili tudi v zahodnih kapitalističnih družbah. Nikakor pa ne moremo mimo tega, da Mercator potrebuje kar precejšnjo spremembo v obstoječem poslovnem modelu, kipa sega še nobena uprava do sedaj ni resno lotila. Sprememba lastništva bi k temu nedvomno pripomogla, saj je v interesu vseh, da se donosnost našega trgovca resnično dvigne. Morda si moramo celo priznati, daje včasih znanja o tem, kako to storiti, v majhni Sloveniji preprosto premalo. Prodaja za dvig naše blaginje? Zakaj pa ne. « Bojan Ivanc, samostojni finančni analitik, zaposlen v KD Banki

Medij: Delo - Sobotna priloga
Avtorji: Ivanc Bojan
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Sobotna priloga
Datum: 09. 04. 2011 
Stran: 38